[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Ïenska ãast, in se zaprla v svojo sobo.
»Hinavka!« je siknila gospa med zobmi in pogledala
v zrcalo, ãe se ji togota kaj pozna.
* * *
Hrupna radost, s katero je priãakovalo vse mesto mla-
dega kralja, se je razlegala do prijazne izbice, kjer je bi-
vala Kornelija s Klaro. Nemo je Kornelija zrla v umetno
vezenino in niti Ïivahno gibanje po ulicah ni moglo pre-
gnati nje tihega sanjarjenja.
»Kakor du0 e v vicah sediva tukaj,« reãe dobrovoljna
tovari0 ica, ki se ni ganila od okna, da ne bi kaj posebne-
ga zamudila; »in doma ne bova vedeli o Dunaju niãesar
povedati. In kdove koga vse bi videli, ãe bi smeli ven!
Gotovo obhaja danes razen kralja Ladislava tudi Cahej
svoj vhod. Oh, oh, oh,« se je jelo dekle na vse grlo sme-
173
VELIKI GROF BESeDA
jati, »kadar mi pride na misel njegovo juna0 tvo proti
doktorju Lenartu, me posili smeh, najsi bom pri mizi ali
v cerkvi ali kjerkoli. : Ali vas 0 e kaj boli?9 sem vpra0 ala
doktorja in mu prinesla obvezo. Oh, ta obraz gospodov!
Objela bi bila takrat Caheja, ãeravno mi ni niã do njega.
Toda zdaj ga pa ne bom videla. In veste, koga se Ca-
hej vedno drÏi kakor mi0 polne ka0 ãe?« Bistro je pogle-
dala druÏico.
»Oh Klara,« je dejala ona, »ne muãi me vedno s svo-
jimi domi0 ljijami. Kje je Viljem, in kje sem jaz! On je pa-
del v boju in nobena roka ga ni kropila in nobena roÏa
ne rase na njegovem grobu. Mene pa naj bi tudi kmalu
re0 ila smrt!«
»Îe spet!« je karala Klara. »Smrti si Ïeleti je smrtni
greh, ker je Bog zapovedal, naj vsakdo Ïivi do konca
svojih dni.«
Govor je pretrgal gospod Filip, ki se je z mnogimi po-
kloni opraviãeval, ãe morebiti nadleguje, in vabil deklici,
naj si gresta z njim ogledat slavnost. Ko je pa Kornelija
brÏ in odloãno sprejela ponudbo, je bil po0 tenjak malo
osupnjen.
»Ne zamerite,« je bojazljivo jecal, »ampak lepo vas
prosim, nikar ne mislite na beg. Usmilite se mene, ki
sem s svojo glavo odgovoren za vas, in nedolÏno, prisi-
ljeno orodje va0 e nesreãe in Ïalosti.«
174
VELIKI GROF BESeDA
Kornelija pa je pokleknila predenj in prosila in joka-
la, naj jo re0 i iz grofovih rok. Ubogemu moÏu je lil znoj
po licih in stal je pred Petacijevo hãerjo kakor zatoÏenec
pred sodnikom.
»Gospodiãna Kornelija!« je dejala Klara, kateri se je
Filip v srce smilil. »Potrpite malo ãasa; nemara se nama
posreãi, da uideva sami.«
»Da, da,« je vzkliknil moÏ vesel. »Îe vem, kako bomo
naredili. Jutri pride moj brat Volbenk. To vam je pre-
drzen ãlovek! Temu kar povem, kako radi bi vidve u0 li
in kako po krivici vaju zadrÏujem, in nobena vi0 ina in
nobena mreÏa v oknu mu ne bo branila, da vaju ne bi
re0 il. Poãakajte le malo ãasa, da ne pade name grofov
sum in srd.«
Kornelijo je to nekoliko potolaÏilo; slavnost pa je ni
mikala niã veã.
175
VELIKI GROF BESeDA
XV
ako je Dunaj sprejel kralja Ladislava, kako so se mu
Kpoklanjali stanovi njegovih deÏelá in kake slavnosti
so se ob tej priliki obhajale, ne bomo popisovali. Taki
dogodki se vr0 é dandanes po istih obiãajih kakor pred
0 tiristo leti ter se jako lepo vidijo, slabo pripovedujejo in
neradi beró. Celjski Urh je jezdil poleg kralja in orja0 ka
postava, bojevito drÏanje, duhoviti obraz kraljevega
re0 itelja in cesarjevega zmagovalca je vnel vsa srca in
vsa usta. Na0 milostljivi gospod, véliki grof, se je glasi-
lo povsod in koderkoli si omenil Ladislava, so slavili celj-
skega grofa. Tudi napake svojega izbranega junaka lju-
bi ljudstvo in anekdote, resniãne in izmi0 ljene, so na-
stopile pot po mestu in mnoÏile priljubljenost grofa
Urha. Kjerkoli se je pokazal, so mu navdu0 eni Dunaj-
ãanje vpili slavo in se veselili njegove ljubeznivosti.
Mladi kralj, docela nezvéden v vladarskih stvareh, je
prerad odloÏil vse breme na 0 iroke rame obãudovanega
svojega sorodnika. In kako varnega je ãutil sebe in drÏa-
vo v tem zavetju! Kako je kipelo mlado srce, oteto iz ne-
ljubljenega varstva cesarja Friderika, moÏa v malih
reãeh natanãnega, v velikih veãkrat neodloãnega, pri-
176
VELIKI GROF BESeDA
ganjajoãega vedno k delu in uãenju, nasproti mo0 ki do-
stojnosti, neustra0 ljivemu pogumu, neupogljivi volji in
najljubeznivej0 emu vedenju zmagonosnega kneza. Ka-
kor otrok ljubljenemu in ãa0 ãenemu oãetu mu je zaupal
vse svoje misli, vse svoje Ïelje, prepustil vsa svoja deja-
nja. V trdnih rokah je leÏalo krmilo in v gladkem teku
vseh strokov se je kazala spretnost poglavarja.
Poleglo se je z noãjo glasno veselje slavnostnega dne
in tiho je postalo po 0 irnem mestu. Skozi mala skrita
vrata ponosne hi0 e, ki je dandanes del cesarske palaãe,
takrat pa je bila last celjskih grofov, sta stopili dve visoki
postavi, zaviti v pla0 ãe. Varno in tiho sta stopali po ozki,
krivi cesti v mesto do hi0 e trgovca Filipa. Pri vratih je
ãakal streÏnik, ki je vedel enega izmed moÏ v svetlo dvo-
rano. Tu ga je sprejela v preprosti obleki gospa Korne-
lija. Zagledav0 i jo, je pozni gost obstal in strmel nad ãu-
dovito podobo; zamaknjen pogled, poln goreãega hre-
penenja, se ni mogel loãiti od te divne rasti, teh roÏnih
lic, teh Ïareãih oãi. S sladko radostjo je opazovala Ïena
vtis svoje lepote in srameÏljivo povesila ognjene oãi. A
skozi Ïametaste vejice so sijali topli Ïarki na zbeganega
junaka, ki je molãe padel na kolena, zgrabil belo roko in
jo vroãe poljubil.
»Oh, kaj poãenjate, moj gospod!« je vzkliknila Ïena in
nagnila glavo, da se je zazibalo ob vitkem telesu mehko
valovje razpletenih las.
177
VELIKI GROF BESeDA
»Jaz va0 gospod?« je bil strasten odgovor. »Va0 sluga,
kraljica moja.«
Îena pa se je sklonila k njemu, mu smehljaje Ïugala
in z glasom, ki mu je pretresel vse Ïivce, dejala: »In le
roko mi poljubi, moj gospod?« Celjski grof, noãni obi-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]