[ Pobierz całość w formacie PDF ]

�enska �ast, in se zaprla v svojo sobo.
�Hinavka!� je siknila gospa med zobmi in pogledala
v zrcalo, �e se ji togota kaj pozna.
* * *
Hrupna radost, s katero je pri�akovalo vse mesto mla-
dega kralja, se je razlegala do prijazne izbice, kjer je bi-
vala Kornelija s Klaro. Nemo je Kornelija zrla v umetno
vezenino in niti �ivahno gibanje po ulicah ni moglo pre-
gnati nje tihega sanjarjenja.
�Kakor du0 e v vicah sediva tukaj,� re�e dobrovoljna
tovari0 ica, ki se ni ganila od okna, da ne bi kaj posebne-
ga zamudila; �in doma ne bova vedeli o Dunaju ni�esar
povedati. In kdove koga vse bi videli, �e bi smeli ven!
Gotovo obhaja danes razen kralja Ladislava tudi Cahej
svoj vhod. Oh, oh, oh,� se je jelo dekle na vse grlo sme-
173
VELIKI GROF BESeDA
jati, �kadar mi pride na misel njegovo juna0 tvo proti
doktorju Lenartu, me posili smeh, najsi bom pri mizi ali
v cerkvi ali kjerkoli. : Ali vas 0 e kaj boli?9 sem vpra0 ala
doktorja in mu prinesla obvezo. Oh, ta obraz gospodov!
Objela bi bila takrat Caheja, �eravno mi ni ni� do njega.
Toda zdaj ga pa ne bom videla.  In veste, koga se Ca-
hej vedno dr�i kakor mi0 polne ka0 �e?� Bistro je pogle-
dala dru�ico.
�Oh Klara,� je dejala ona, �ne mu�i me vedno s svo-
jimi domi0 ljijami. Kje je Viljem, in kje sem jaz! On je pa-
del v boju in nobena roka ga ni kropila in nobena ro�a
ne rase na njegovem grobu. Mene pa naj bi tudi kmalu
re0 ila smrt!�
��e spet!� je karala Klara. �Smrti si �eleti je smrtni
greh, ker je Bog zapovedal, naj vsakdo �ivi do konca
svojih dni.�
Govor je pretrgal gospod Filip, ki se je z mnogimi po-
kloni opravi�eval, �e morebiti nadleguje, in vabil deklici,
naj si gresta z njim ogledat slavnost. Ko je pa Kornelija
br� in odlo�no sprejela ponudbo, je bil po0 tenjak malo
osupnjen.
�Ne zamerite,� je bojazljivo jecal, �ampak lepo vas
prosim, nikar ne mislite na beg. Usmilite se mene, ki
sem s svojo glavo odgovoren za vas, in nedol�no, prisi-
ljeno orodje va0 e nesre�e in �alosti.�
174
VELIKI GROF BESeDA
Kornelija pa je pokleknila predenj in prosila in joka-
la, naj jo re0 i iz grofovih rok. Ubogemu mo�u je lil znoj
po licih in stal je pred Petacijevo h�erjo kakor zato�enec
pred sodnikom.
�Gospodi�na Kornelija!� je dejala Klara, kateri se je
Filip v srce smilil. �Potrpite malo �asa; nemara se nama
posre�i, da uideva sami.�
�Da, da,� je vzkliknil mo� vesel. ��e vem, kako bomo
naredili. Jutri pride moj brat Volbenk. To vam je pre-
drzen �lovek! Temu kar povem, kako radi bi vidve u0 li
in kako po krivici vaju zadr�ujem, in nobena vi0 ina in
nobena mre�a v oknu mu ne bo branila, da vaju ne bi
re0 il. Po�akajte le malo �asa, da ne pade name grofov
sum in srd.�
Kornelijo je to nekoliko potola�ilo; slavnost pa je ni
mikala ni� ve�.
175
VELIKI GROF BESeDA
XV
ako je Dunaj sprejel kralja Ladislava, kako so se mu
Kpoklanjali stanovi njegovih de�el� in kake slavnosti
so se ob tej priliki obhajale, ne bomo popisovali. Taki
dogodki se vr0 � dandanes po istih obi�ajih kakor pred
0 tiristo leti ter se jako lepo vidijo, slabo pripovedujejo in
neradi beró. Celjski Urh je jezdil poleg kralja in orja0 ka
postava, bojevito dr�anje, duhoviti obraz kraljevega
re0 itelja in cesarjevega zmagovalca je vnel vsa srca in
vsa usta. Na0 milostljivi gospod, v�liki grof, se je glasi-
lo povsod in koderkoli si omenil Ladislava, so slavili celj-
skega grofa. Tudi napake svojega izbranega junaka lju-
bi ljudstvo in anekdote, resni�ne in izmi0 ljene, so na-
stopile pot po mestu in mno�ile priljubljenost grofa
Urha. Kjerkoli se je pokazal, so mu navdu0 eni Dunaj-
�anje vpili slavo in se veselili njegove ljubeznivosti.
Mladi kralj, docela nezv�den v vladarskih stvareh, je
prerad odlo�il vse breme na 0 iroke rame ob�udovanega
svojega sorodnika. In kako varnega je �util sebe in dr�a-
vo v tem zavetju! Kako je kipelo mlado srce, oteto iz ne-
ljubljenega varstva cesarja Friderika, mo�a v malih
re�eh natan�nega, v velikih ve�krat neodlo�nega, pri-
176
VELIKI GROF BESeDA
ganjajo�ega vedno k delu in u�enju, nasproti mo0 ki do-
stojnosti, neustra0 ljivemu pogumu, neupogljivi volji in
najljubeznivej0 emu vedenju zmagonosnega kneza. Ka-
kor otrok ljubljenemu in �a0 �enemu o�etu mu je zaupal
vse svoje misli, vse svoje �elje, prepustil vsa svoja deja-
nja. V trdnih rokah je le�alo krmilo in v gladkem teku
vseh strokov se je kazala spretnost poglavarja.
Poleglo se je z no�jo glasno veselje slavnostnega dne
in tiho je postalo po 0 irnem mestu. Skozi mala skrita
vrata ponosne hi0 e, ki je dandanes del cesarske pala�e,
takrat pa je bila last celjskih grofov, sta stopili dve visoki
postavi, zaviti v pla0 �e. Varno in tiho sta stopali po ozki,
krivi cesti v mesto do hi0 e trgovca Filipa. Pri vratih je
�akal stre�nik, ki je vedel enega izmed mo� v svetlo dvo-
rano. Tu ga je sprejela v preprosti obleki gospa Korne-
lija. Zagledav0 i jo, je pozni gost obstal in strmel nad �u-
dovito podobo; zamaknjen pogled, poln gore�ega hre-
penenja, se ni mogel lo�iti od te divne rasti, teh ro�nih
lic, teh �are�ih o�i. S sladko radostjo je opazovala �ena
vtis svoje lepote in srame�ljivo povesila ognjene o�i. A
skozi �ametaste vejice so sijali topli �arki na zbeganega
junaka, ki je mol�e padel na kolena, zgrabil belo roko in
jo vro�e poljubil.
�Oh, kaj po�enjate, moj gospod!� je vzkliknila �ena in
nagnila glavo, da se je zazibalo ob vitkem telesu mehko
valovje razpletenih las.
177
VELIKI GROF BESeDA
�Jaz va0 gospod?� je bil strasten odgovor. �Va0 sluga,
kraljica moja.�
�ena pa se je sklonila k njemu, mu smehljaje �ugala
in z glasom, ki mu je pretresel vse �ivce, dejala: �In le
roko mi poljubi, moj gospod?� Celjski grof, no�ni obi- [ Pobierz całość w formacie PDF ]